Ustavimo se, čas je!

Večina izmed nas se spomni prejšnjega tedna, ko je bilo izredno napeto glede ribolova: DA ali NE? Nekako se mi je zdelo prav, da napišem nekaj o nepozabnem začetku muharske sezone, saj na koncu zadeva niti ni bila tako črnogleda, kot je morda sprva kazalo. Navkljub prvim “porodnim krčem” Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin se je na koncu za večino nas, ribičev, situacija odvila  pozitivno.

Verjamem, da ste nekateri izmed nas ostali “na suhem” in v vaši občini ni željenega revirja, ali celo slabše, ni nobenega revirja in ste primorani svojo strast postaviti na stran do nadaljnega. Na srečo se z leti ljudem prioritete spreminjajo in v kolikor se postavim nekaj let v preteklost, ko je v meni tlela še izredno močna želja po ribolovu “zdaj in tukaj”, si z lahko predstavljam kakšno nelagodje sedaj občutite določeni ribiči, ki gojite strast do ribolova že vso življenje, še posebej ta občutek, ko smo se z veseljem udeležili piknika ob otvoritvi sezone, stopili v hladno reko, zapeli prvo ribo sezone… da, to je tisti trenutek, ko si obljubiš, da se vrneš!

Ribolov je “samo” strast, strast ni eksistenčnega pomena…

V kolikor pogledamo, da je sedanji čas le del letošnjega leta, le trenutek v našem življenju, nam je lahko to v uteho, saj to pomeni, da so trenutne omejitve le trenutne. Seveda, to ne pomeni, da sedanji trenutki niso težki, ampak pomeni, da so minljivi… kot smo že neštetokrat slišali, za vsakim dežjem posije sonce, bo tudi tokrat tako, lahko ste prepričani. Tudi statistični podatki so že na naši strani in mislim, da bo sedaj sedaj posijalo sonce, ko se bo življenje začelo vračati v normalne tirnice oz. če se raje izrazim ustaljene tirnice.

Zakaj sem se dejansko odločil za ta zapis? Nekako ne morem mimo dejstva, da je na družbenih omrežjih še vedno zaslediti negativizem vsepopvprek, ko v tem trenutku resnično potrebujemo pozitivne zgodbe in pomoč drug drugemu, ljubezen in radost… ogromno je fotografij, kjer se ljudje družijo, kot da je to nekaj negativnega?  Ne razumem, zakaj je potrebno še vedno objavljati vsebine o prepovedi ribolova, ko pa je bilo že zdavnaj odločeno, da je ribolov dovoljen? Obsojanja vsepovprek, ko si nekdo pripravi žar, kdo drug se sonči na balkonu, nekdo gre tečt ali na kolo…  v eni izmed občin so celo prepovedali druženje na vrtu ali v kleti?  Se vam zdi, da je to res potrebno? Morda otroku ja, ampak odrasli osebi, ki se vsaj približno zaveda sebe in resnosti situacije, verjetno ni potrebe postavljati takšnih omejitev? Ali pač… Na koncu koncev, ali poznamo zgodbo osebe, ki jo obsojamo? Ali smo prepričani, da niso to osebe iz skupnega gospodinjstva?

Sigurno nam je vsem težko, prepričan sem, da se v tem danem trenutku vsi trudimo po svojih najboljših močeh, ampak vedno je prostor, da se spremenimo, izboljšamo in damo od sebe več pozitivnega, kot smo si kadarkoli upali predstavljati – to namreč sedaj najbolj potrebujemo! Dajmo privoščit ribiču, ki lahko lovi, dajmo z nasmehom na ustih nagovorit ljudi, ki se družijo, predvsem pa dajmo ostat pozitivni, gremo v naravo in ustavimo širjenje negativnih člankov ter zapisov, ki se masovno pojavljajo na družbenih omrežjih in jih domači in tuji mediji pišejo SAMO ZARADI ZASLUŽKA, saj glavno orodje uspešne prodaje oglasnega prostora je klikanost ter branost objav, ljudje pa dokazano z veseljem klikamo naslove, ki stremijo k negativnemu ter nam vzporedno povzročajo strah… zavisti pa niti ne bi omenjal, ker ji je škoda nameniti tudi sekundo časa.

Zapomnimo si: tudi tega trenutka bo kmalu konec, slej kot prej bomo vsi uživali na nam najljubših revirjih/lokacijah, predvsem pa: ustavimo negativni trend deljenja informacij!

One thought on “Ustavimo se, čas je!

  • avatar
    08/04/2020 pri 20:32
    Permalink

    Sem vesel. Napisano lepo in smiselno. Moč človeka in seveda ribiča je v tem, da vidi dobro, kajti le slabiči vidijo v vsemu slabo, pa vendarle, ne na pričujoče pisanje, ampak na način obratovanja slovenskega sladkovodnega ribištva in ustaljeno prakso, imam, upam da bodo sprejete dobrohotno, nekaj lastnih razmišljanj. Prvo; že samo poimenovanje ribolova kot šport, je po mojem mnenju popolnoma zgrešeno. Ribolov, po mojem mnenju, ni šport ampak je doživljajsko rekreativni način izrabe prostega časa kot posledica genov in pračutov, namreč v osnovi se ljudje delimo na nabiralce in lovce. Kako potem nekomu zameriti, če deluje v skladu s svojo naravo, kljub temu, da velika večina naših ribičev več ne lovi rib za hrano, kakor je veljalo v mojih mladih letih, ampak iz potrebe po sprostitvi. To zagotovo ni šport in nestrpno čakam nekoga, ki bo poudaril, da so tudi ribe čuteča bitja in posledično problemetiziral tako ujemi in spusti, kakor vsa ribiška tekmovanja v katerih je, tako ali drugače, uporabljana živa riba, ne glede, da nazadnje v veliki večini odnese celo kožo. Vas lepo pozdravljam, Tone Škrbec.

    Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja