Plačilo ni vedno z denarjem

Že 5 jutro zapored sem se zbudil utrujen in z vrvenjem misli, kar je očiten znak vabila k pogovoru s samim seboj. Dokaj hitro sem ugotovil, da imam odprtih kar nekaj tem, ki me bremenijo, za glavno “zmedo” v mislih me je pa presenetil uvid, da sem kupil preveč “predragih” stvari, kar je za našo osebnost lahko globlja stran prepada in pod predrago nikakor ne mislim materialnega plačila.

Ste se kdaj vprašali: “Koliko me dejansko stane nematerialno plačilo? Kakšen je davek?”

Morda malo bolj podrobno, kaj mislim pod nematerialno plačilo. Verjetno ena najbolj pogostih stvari je sprejemanje naše zunanje podobe v okolici. Nanašamo nase ličila in nešteto kemikalij, da zgledamo lepi. Verjetno se marsikdo ne strinja in je to “popolnoma normalno”, ampak poglejmo ceno, ki smo jo za sprejemanje (sicer navidezno) pripravljeni plačati, saj je izredno visoka – plačamo namreč z zdravjem, posredno tudi pripomoremo k testom na živalih (pa naj si zakrivamo resnico kolikor si hočemo, o tem sem že pisal v enem prejšnjih zapisov Sprejeti odgovornost ali Oprati si roke kot Poncij Pilat).

Zakaj sem se odločil za ta zapis? Izredno visoko število ljudi v moji okolici vidim kako trpi in plačuje nenormalno visok nefinančni davek, samo zaradi enega razloga, in sicer pred odločitvijo “nakupa” se ne vprašaš, ali imaš dovolj kapacitet, da lahko to plačaš?

Menim, da je bistvenega pomena, da začnemo prepoznavati naše odločitve in si s tem enormno izboljšamo kvaliteto življenje ter ga vzdignemo na višjo raven. Z nezavedanjem nematerialnih plačil škodujemo sebi in posledično uničujemo našo okolico (v večini primerov nezavedno), saj ko smo mi nezadovoljni, trpi ogromno stvari in oseb okoli nas (koliko je varanja v zvezah, ko iščemo kvazi potešitev in bežimo pred realnimi težavami? Koliko je panične motnje, anksioznosti, nezadovoljstva…). Zakaj je varanje tudi v tem kontekstu? Ja kako da ni! V vezi, ki smo trenutno, nam očitno nakaj ni sprejemljivo in namesto, da se pogovorimo s partnerjem ter rečemo bobu bob, smo tiho in plačujemo z  nezadovoljstvom oz. notranjo stisko, katero potem sprostimo preko tretje osebe in iskanju utehe. Kaj smo s tem naredili? Izgubili del sebe ter povzročili kaos v okolici. Se strinjate, da je bilo plačilo izredno visoko?  Še huje bi lahko bilo, da se zapremo vase in vse tiho sprejemamo ter se šele v poznih letih zavemo, da dejansko nismo živeli svojega življenja, ampak življenje partnerja ali za partnerja. Plačilo? Dejansko izgubljen del življenja… Zakaj se odločimo za tako visoko plačilo? Odgovorov je več in ne bom trdil, kaj je sigurno res in kaj ne, ampak poglejmo čustva – česa nas je bilo strah? Da ostanemo sami? Da nas okolica ne bo sprejela, če se razidemo? Nas bodo starši zavrgli?

Zelo pogost primer je tudi izkoriščanje ugodja, ki nam ga dajejo starši ali naši prijatelji. Kakorkoli pogledamo, imamo ljudje lastna življenja in ni prav, da od drugih pričakujemo, da nam bodo na razpolago večino časa. Če pač nekaj želimo in nimamo na razpolago kapacitet, se pač tega ne gremo. Pika! Kaj se zgodi v nasprotnem primeru? Dolgoročno se sigurno pojavi očitek in občutek dolga, kar je ponovno izredno visoka cena, ki smo jo plačali. Izgubimo svobodo ter rušimo svoje meje, samo zavoljo določenih reči, ki jih želimo preko svojih zmožnosti (posojanje denarja, varstvo otrok s strani staršev, ipd…). Da ne govorim o izgubi samozavesti zaradi nenehnega podrejanja in občutka nesposobnosti. Plačila so v teh primerih lahko tako visoka, da jih bomo plačevali do konca življenja, v kolikor se tako dragih stvari, ne bomo več posluževali. Samo tako, na hitro, če pomislimo, koliko oseb poznate, ki rade “vržejo pod nos”, koliko ur so morali paziti otroke svojih otrok? Ali pa da so morali finančno pomagati, da so otroci lahko šli na morje? Takšni otroci potem postanejo ujetniki celotno življenje in resnično ne razumem, ali je en dopust ali en prost dan resnično vreden doživljenjskega dolga?

Nekako se nisem hotel dotakniti obljub pomoči – koliko smo pripravljeni ponuditi drugim v pomoč, samo da smo sprejeti? Sposobni smo se raztrgati, samo da bi bili ljubljeni, ampak za kakšno ceno? Verjetno ne potrebujem pisati odgovora…

Kot zaključek, bi se rad dotaknil še misli, kaj je skupno takšnim plačilom? Morda, da v primeru, da nismo sociopati, le-ta ne zmoremov plačevati v nedogled? Slej ko prej pride do izredno močnega rušenja naših mej in posledično, do duševnih motenj, kot so anksioznost, depresija, okm… na koncu pa to vedno prevalimo na druge, da je krivda pri njih – čeprav smo mi sprejeli odločitev za lagodje, ampak nismo sprejeli plačila!

Morda za konec še misel o posledicah,  namreč vsa ta plačila imajo tudi vpliv na celotno okolico, saj lahko na kocko damo veze s partnerjem , našimi otroki, kariere, službe…

Zame je plačilo, ki zahteva duševno in fizično zdravje predrago, in na koncu koncev, lahko to plačam tudi z mojo osebnostjo – izgubo samega sebe.

Kako se lahko izognem “predragim nakupom”?

Ni težko, obstaja samo eno pravilo: živi znotraj svojih sposobnosti (ki so na koncu koncev dejansko neomejene, v kolikor se za to potrudimo) in ostani odkrit do sebe, in vedno, vedno, ko nekaj želiš, pretehtaj, koliko si resnično pripravljen plačati in  ali si pripravljen plačati tako visoko ceno. Vedno imamo možnost tehtanja in odkritosti, ampak resnične odkritosti…

V kolikor ti je zapis zanimiv, vabljen k prebiranju mojih ostalih prispevkov ter bom izredno hvaležen, v kolikor jih deliš med svojimi prijatelji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.