Misli nekega pohodnika
V gorah se počutim doma. Mirno je, tako mirno, da imam včasih občutek, kot bi mi duša želela poleteti. Spočijem si od ljudi, ki so v dolini in stalno nekaj hočejo od mene. Spočijem si od hrupa. Zakaj hodim torej v gore? Včasih se mi zdi, da želim od nečesa zbežati. Nato pa me prešine, da pridem k sebi šele, ko sem v višavah. Ja, zato hodim v gore – da najdem sebe!
Zadnjih nekaj let me vleče tja gor tudi v snegu in dežju. Priznam, visokogorja se izogibam v času neviht. Takrat prija tudi, če se zavlečem v kakšno od sicer obljudenih gorskih koč. Ob oknu srebam čaj in opazujem, kako polzijo kaplje po šipi.
Fizični napor je lahko lep
Vseeno je najlepše tam gor. Junijske noči, iz Vrat v Steno in še višje. Ali pa s Pokljuke, mimo planine Konjščica in lahen tek na Tosc. Morda še skok na Ablanco, nato na pivo k Vodnikovi koči. Zahod na našem očaku, Triglavu, nato pa spust do Doliča. Če me držijo noge, nočni pohod do Trente. Če ne, prenočevanje na višini v eni od koč.
Tam je vse kristalno jasno. Pa saj številne raziskave že leta potrjujejo, da fizični napor bistri misli. Tako torej vendarle ne gre za beg, temveč za iskanje. Vse je v redu!
V gore hodim zato, da najdem sebe.
Tudi pozimi in na snegu je fino. Ob primerni opremi, seve! Na južni strani Storžiča je lahko prav prijetno. Ali pa na zasneženem vrhu Pece, kjer vleče z avstrijske strani in nad glavo letijo planinske kavke. Mraz me grize v lica, toda v srcu je popoln mir. Kaj ni zanimivo, kakšna nasprotja doživljamo ljudje? Dostikrat je okoli nas mirno in v duši pravi kaos. Zato pa je tam gor obratno – okoli nas je vse divje in surovo, v sredici pa brezvetrje, bonaca. Kljub naporom je vse mehko, toplo. Razlog, da bom še dolgo zahajal tja, kjer si zemlja in nebo podajata roke in je duša brezmejna.
Foto: Pixabay
