Varstvene dobe in najmanjše lovne mere skozi čas

Osnovni trije postulati, ki pri nas urejajo športno ribištvo, so dovoljen uplen posamezne ribje vrste, varstvena doba rib in njihova najmanjša lovna mera. Vsebina teh postulatov je bila izhodišče za regulacije v slovenskem sladkovodnem ribištvu, jedro za varovanje rib pa predstavlja še danes.

Varstvene dobe in najmanjše lovne mere so starejše, kot si morda mislimo. Na območju Slovenije jih poznamo že vsaj od leta 1506. Takrat so štajerski ribiči v ribiškem redu določili, med drugim, prepoved lova lipana in sulca v mesecu marcu. Lov postrvi ni bil dovoljen štirinajst dni pred 13. oktobrom in štirinajst dni po njem. Lovili so tudi kapeljne, mero zanj so postavili na dolžino moškega prsta (čeravno približno, saj ni jasno, koliko to natančno znaša).

Podobne zapovedi so v drugih deželah izdali nekoliko kasneje. Na Koroškem so ribiški red oblikovali leta 1577 in 1632. Določili so varstvene dobe in najmanjše lovne mere za postrvi in lipane.

Na Kranjskem so ribiški red izdali leta 1745 in 1746. V njem so predpisali tudi najmanjšo lovno mero za ščuko, ki je znašala vsega 17 cm. V ribiškem redu iz leta 1764 so najmanjšo mero povečali na 29 cm, uvedli pa so tudi najmanjšo lovno mero za krapa, in sicer 16 cm.

Urejenost ribištva v času Avstro-Ogrske

V 2. polovici 19. stoletja so ribiške rede zamenjali deželni zakoni. Na Kranjskem so ga sprejeli že leta 1880, v drugih deželah nekaj let kasneje. Ti ribiški zakoni so precej bolje urejali ribištvo v monarhiji.

Letak z navedbo varstvenih dob je že leta 1881 pripravil Rajmund Kastelic, takratni (in prvi) predsednik Ribarskega društva na Kranjskem. Zanimivo, vseboval je le postrvi, lipana, sulca, krapa, soma, jeza in žlahtnega raka. Bržkone so bile takrat to najbolj zaželene ribje vrste, katerih populacije so se morda že zmanjševale, zato so se veljaki odločili, da jih zaščitijo. Kot navajajo nekateri avtorji (glej vir spodaj) so nejasnosti glede zaščite jeza, so pa ščitili tudi menka, kar v tabeli ni vidno. Lov postrvi ni bil dovoljen od 1. novembra do 31. januarja. Lipan je bil zaprt od 1. februarja do 31. marca, sulec pa od 1. marca do 15. aprila. Najdlje so bili zaščiteni raki, njihov lov ni bil dovoljen od 1. oktobra do 30. aprila.

Varstvena doba za sulca je bila drugačna na Koroškem in Štajerskem, tam je za razliko od Kranjske veljala od 15. marca do 30. aprila. Na Primorskem so prepovedali lov linjev in jegulj med 1. junijem in 30. septembrom.

Zanimiv je pogled na tabelo najmanjših lovnih mer po deželnih zakonih od leta 1881 do 1883. Potočna postrv je imela na Kranjskem mero 18 cm, na Primorskem pa 26. Krap je imel povsod mero 25 cm, razen v Prekmurju 30 cm. Sulec je imel na Kranjskem mero 31 cm, drugod 45 cm, v Prekmurju celo 54 cm. Soma so z mero ščitili le na Kranjskem, na Štajerskem in Koroškem. Na Kranjskem je imel mero 37 cm, na Koroškem 50 in na Štajerskem 40 cm. Ogrico so ščitili le na Kranjskem (22 cm), medtem ko je bil smuč zaščiten le v Prekmurju, in sicer z mero 35 cm.

Pogled na ribolovno dovolilnico iz leta 1903 za območje na Kranjskem razkrije informacijo o najmanjših lovnih merah za potočno postrv (24 cm), jezersko postrv (30 cm), lipana (30 cm), sulca (54 cm), krapa (32 cm), mreno (35 cm), ščuko (35 cm), podust (30 cm) in platnico (30 cm). Kot vidimo, mere – za razliko od mere za sulca in ščuko – ne odstopajo bistveno od današnjih. Prav tako je na dovolilnici pomenljivo sporočilo, da se ribo pravilno izmeri z vso glavo pa do konca repne plavuti.

Vir: Erhatič Širnik, R. (2012). Slovensko sladkovodno ribištvo in ribiči skozi čas. Ljubljana: RZS.

Foto: Unsplash

avatar

Uredništvo

Ribiskekarte.si je prvi in edini spletni servis za nakup ribiških dovolilnic v Sloveniji!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja