Živa riba kot vaba – da ali ne?

Marsikje v tujini je živa riba kot vaba dovoljena in povsem sprejemljiva. Žive ribe nataknejo na trnek in z njimi lovijo ščuke, some, smuče … Trenutno je uporaba žive ribe v Sloveniji prepovedana. Si lahko obetamo, da bomo v bližnji prihodnosti lahko lovili z živo ribo?

Nekateri ribiči pogosto potožijo, zakaj v Sloveniji ne smejo loviti z živimi ribami. Ponekod v tujini z njimi namreč lahko lovijo, takšno svobodo pa pogrešajo tudi pri nas. Trenutno je takšna vaba prepovedana, kar je opredeljeno v državnem Pravilniku o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah. Poglejmo podrobnosti.

Zakonodaja

Temeljni predpis, ki ureja športni ribolov v sladkih vodah Republike Slovenije, je Zakon o sladkovodnem ribištvu. Natančnejša navodila oziroma pravila za ribolov pa podaja Pravilnik o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah. V njegovem 13. členu, ki navaja prepovedane vabe, je napisano, da so vse žive živali, razen deževnikov in kostnih črvov, prepovedane za privabljanje rib in za ribolov. Odločitev, ali sme ribič uporabljati živo ribo kot vabo, tako ni na strani posamezne ribiške družine ali drugega upravljavca vode, temveč je že določena na ravni države. Živa riba je kot vaba prepovedana in zaenkrat nič ne kaže, da bi se kaj glede tega spremenilo. Zakaj?

Dvigovanje standardov

Zakonodajalec je pri prepovedi upošteval dva vidika. Prvi je, da za ukanitev nekega živega bitja v športne namene ne izkoriščamo življenja drugega živega bitja. Drugi je, da je ribolov z živimi ribami največkrat enostavnejši, kar ne dviguje standardov kakovosti športnega ribolova, temveč jih zmanjšuje. Eno je, če ribič lovi z mrtvo ribo, drugo pa, če se pri ribolovu poslužuje ukane z živo ribo. Slednjo je za ribo predvsem težje za spregledati. Tarčna riba (riba, ki jo lovimo) ima v takem primeru manj možnosti za izenačen boj s človekom, ki je od nje inteligentnejši in močnejši. Od vsega začetka športnega ribolova poteka njegov razvoj v smeri zaostrovanja razmer za ulov, da bi se zahtevnost ribolova stopnjevala in s tem povečeval izziv. Uporaba žive ribe kot vabe je korak nazaj in je zato nezaželena.

Če že “špikamo” ribe, se torej potrudimo, da za vabo ne uporabljamo njihovih živih sorodnic. Mnogi menijo, da je to zavrženo dejanje, ki ne sodi v kontekst sodobnega sladkovodnega športnega ribolova.

Dober prijem vam želi ekipa RibiskeKarte.si!

Pri oblikovanju bloga smo uporabili vir:

  • Bravehunters

avatar

Jure

Ribiskekarte.si je prvi in edini spletni servis za nakup ribiških dovolilnic v Sloveniji!

8 misli o “Živa riba kot vaba – da ali ne?

  • avatar
    02/04/2018 pri 0:51
    Permalink

    Kako pa mislite ujeti kapitalne some ki jih imamo veliko mislim na 90 kg plus saj je znano da ponoči se lovijo na živo ribo primer italija španija ,francija izkušnjo imam v teh državah .trženje in reklama so nam dostopne na internetnih straneh dosti denarja namenimo za ribolov v tujini a to vse imamo doma.samo nacin je treba spremeniti in imamo eno turistično profit več ribe se pa vračajo nazaj tako da nismo odškodovani z tako politiko ribolova se zapiramo tako kot z politiko zaposljevanja vsi bezimo v tujino .

    Odgovori
  • avatar
    02/04/2018 pri 8:38
    Permalink

    To je ena resnica,ki sejo skoz naprej meče.Drugo je trgovina,ki z umetnimi vabami služi in sploh ne dovoli drugačnega razmišljanja.Res je,da Jelov na živalskih nekoliko nehuman,je pa res tudi to,da se tudi zaradi tega roparice preveč namnožijo.Težko je bit pameten v odnosu do narave.Ob takih debatah mi vedno pride na misel tisti veleum,ki je v revijo Ribič napisal” kostni črv je škodljiv za ribe,ker ko ga riba zavžije, jo le ta znotraj poje…”
    Osebno bi zadevo opredelil takole: ker smo športni ribiči in lovimo ribe iz nekega notranjega prvinskega nagona in ribe po večini vračamo nazaj v vodo je smiselno loviti na umetno vabo.Ali pač!??

    Odgovori
  • avatar
    02/04/2018 pri 11:08
    Permalink

    Čudim se dvoličnosti tistih, ki so ta zakon spisali, verjetno so bili med njimi športni ribiči. Vsaka živa žival, ki ima živce ima obvezno tudi bolečino in res velika skvarjenost je ribo loviti jo pol ure mučiti, da jo dobiš ven in nato spustiti nazaj!!! Kot neki merodajni dokaz vam posredujem naslednji dopis (pa ne mi zdaj kvasiti o vegetarijanci, ker to nisem, hodim pa tudi ribit, vendar samo za hrano:
    Ali ribe čutijo bolečino?
    “… kako zlahka ljudje svoja čustva in želje projiciramo na nekatere živali, na druge pa ne, je samo po sebi razlog za skrb. Le malo ljudi resnično sočustvuje z ribami, čeprav ima mnogo rib dolgo življenjsko dobo, kompleksen živčni sistem in so sposobne učenja zapletenih nalog.”
    – Dr. Patrick Bateson, profesor etologije, Univerza v Cambridgeu

    Od lososov, ki vedno znova opravljajo dolgo pot iz reke do oceana in nazaj, do zlatih ribic, ki v majhnem ribniku plavajo v krogih, so kognitivni in emocionalni procesi pri ribah skrivnost, ki jo znanstveniki šele pričenjajo odkrivati. Eden ključnih elementov, ki ga raziskujejo, je, kako čuteče so ribe. Natančneje, kako doživljajo bolečino (kot na primer prebadanje ust s trnkom).

    Odkrili so, da je struktura živčevja pri ribah anatomsko zelo podobna tisti pri človeku in mnogih drugih vrstah živali. Med skupnimi elementi so tudi zaznavne celice, nociceptorji, ki se nahajajo povsod v telesih živali in jih aktivirajo dražljaji, ki naznanjajo prisotno ali potencialno poškodbo tkiva. Nekatere vrste rib imajo samo v predelu ustnic 58 in več različnih nociceptorjev. (Fiziologinja Lynne Sneddon)

    Enako kot pri človeku so ti nociceptorji preko živcev povezani s centralnim živčnim sistemom (hrbtenjača in možgani). Ko signali iz nociceptorjev aktivirajo centre za bolečino v možganih, le-ti povzročijo, da se telo odzove na potencialno škodljivo ali življenjsko nevarno dogajanje.

    Ribe imajo tako kompleksno anatomijo, da so celo razvile iste “proti-bolečinske” substance (endorfine) kot ljudje. Endorfini naj bi živalim ob hudih poškodbah pomagali zdržati bolečine in jim s tem omogočili zbežati plenilcu. To nam zastavi pomembno vprašanje: zakaj bi ribe v svojih telesih imele endorfine, če ne bi mogle čutiti bolečine? In zakaj še vedno razpravljamo o tem, ali so čuteče?

    Ali ribe bolečino občutijo enako kot mi?

    V svetu znanosti je meja med zgolj reakcijo na negativen dražljaj in “občutenjem bolečine” določena s sposobnostjo procesiranja in izražanja emocij.

    “Bolečina je neprijetna senzorična in emocionalna izkušnja, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva ali opisana z značilnostmi takšne okvare.”
    – Mednarodna zveza za raziskovanje bolečine

    Zato je eden najpogostejših argumentov, ki ga podajajo tisti znanstveniki, ki trdijo, da ribe ne občutijo bolečine, ta, da v ribjih možganih ni določenih strukturnih elementov (izmed katerih je najpomembnejši neokorteks), ki pri drugih živalih, kot so na primer ljudje, negativne dražljaje procesirajo v emocije. Drugi pogost argument je, da je njihov amigdoidni kompleks (podoben amigdali v naših možganih, ki nam pomaga procesirati emocije) programiran za ustvarjanje agresije in ne strahu. To je za sposobnost “občutenja bolečine” pomembno zato, ker odziv na bolečino spremlja negativna čustvena reakcija, kar posledično vzdraži amigdalo in pomaga oblikovati spomin na poškodbo, ki jo je našemu telesu povzročil določen dražljaj.

    Kot lahko vidimo, je koncept občutenja bolečine kompleksen ne glede na vrsto živali. Kar znanstveniki zares želijo dokazati, ni le to, da ribe čutijo negativne dražljaje, ki poškodujejo njihovo telo, ampak da imajo – kljub razlikam med njihovimi in našimi možgani – sposobnost, da s povzročeno škodo povežejo emocije. In nekateri znanstveniki zagotavljajo, da so dokazali prav to.

    Kaj pravijo raziskave?

    Spodaj navedene študije kažejo na to, da je skupina znanstvenikov v ribah, ki so jih opazovali, dejansko prepoznala človeški koncept “občutenja bolečine”. Na žalost so se ti znanstveniki odločili poglobiti svoje raziskave s tem, da so neprostovoljnim udeležencem namenoma povzročali bolečino, tako da so izsledki zaradi krutosti samih raziskav omadeževani.

    Rezultat: Zlate ribice so kazale “znake strahu in se poskušale izogibati”, ko so jih izpostavili visokim temperaturam, potem pa vrnili v njihov običajni akvarij.

    Raziskava: Biologi so v ribe v eni skupini vbrizgali fiziološko raztopino, v drugi skupini pa morfij. Obe skupini rib so nato izpostavili boleče visokim temperaturam. Janicke Nordgreen (ena izmed avtorjev raziskave), pravi: “Ribe, ki so jim vbrizgali fiziološko raztopino, so se vedle defenzivno in izražale tesnobo, strah in nezaupljivost, ribe, ki so jim vbrizgali morfij, pa ne.” Joseph Garner, drugi izmed avtorjev, je dodal: “Eksperiment kaže na to, da ribe na boleče dražljaje ne reagirajo zgolj refleksno, temveč se njihovo vedenje spremeni tudi po dogodku.”

    Rezultat: Po tem, ko so bile v ustnice rib vbrizgane kemikalije, za katere je znano, da povzročajo bolečino, so ribe pospešeno dihale, izogibale so se trdi hrani (briketom), pozibavale so se in ustnice drgnile ob prod in stene akvarija.

    Raziskava: Opazovanje rib po vbrizganju čebeljega strupa in ocetne kisline v njihove ustnice. Ena skupina rib je potem dobila še injekcijo morfija, druga skupina pa injekcijo fiziološke raztopine. Ribe, ki so dobile morfij, so kazale znake zmanjšanega nelagodja. (Univerza v Edinburghu & Roslin Institute)

    Rezultat: Ribe so zastokale* ob šoku z elektrodami in kazale so znake spomina na travmatični dogodek.

    Raziskava: Po večkratnem šoku z elektrodami so ribe zastokale že ob samem pogledu na elektrodo. To kaže na njihovo sposobnost, da si zapomnijo negativne izkušnje. Emocije pri spominskih sposobnostih živali igrajo ključno vlogo. (Raziskovalec William Tavolga)

    Nadaljnji dokazi

    – Raziskovalci so dognali, da imajo postrvi izredne spominske sposobnosti. Še mesece po prvotni izkušnji si zapomnijo, kako se izogniti ribiški mreži.

    – Krapi, ujeti s trnkom in nato izpuščeni, spremenijo svoje navade prehranjevanja in gnezdenja. Nekatera poročila kažejo, da se krapi po prvotni izkušnji trnkom izogibajo.

    – Ribe v akvarijih (tako velikih kot majhnih) demonstrirajo “ujetniško vedenje”, ki kaže na negativne čustvene afekte, ki jih povzroča ujetništvo. Ti vključujejo abnormalno hranjenje, iskanje zavetja, mirovanje na dnu in stanje na glavi ali repu. To in drugo repetitivno vedenje, ki so ga opazili, so znaki čustvenega stresa in nevroloških motenj.

    Zaključek

    Vsakdo, ki je kdaj lovil ribe, lahko potrdi, kako močno se vsaka riba bori s trnkom, v katerega je nenamerno ugriznila, in kako silovito se njihova telesa borijo še tedaj, ko se že počasi dušijo na kopnem.

    Morda ni vprašljiv način, na katerega ribe procesirajo bolečino, temveč naša sposobnost, da z njimi sočustvujemo.

    Medtem ko nam je izraze strahu, ljubezni in bolečine lažje prepoznati pri vrstah, kot so psi, primati in mačke, pa to ne pomeni, da imamo pravico brez potrebe** ubijati in trpinčiti živali, katerih kognitivnih in emocionalnih procesov ne razumemo.

    Nekaj citatov

    “Kar se tiče bolečine, ribe trenutno predstavljajo največji vir zmot in nedoslednosti. Ljudje se hitro razburijo, če kdo grdo ravna z delfini, ker so sesalci, ali pa s konji in psi. Istočasno pa se odvijajo ribolovska tekmovanja, kjer na tisoče ljudi s trnki prebada ribe in jih pusti, da se zadušijo na rečnem bregu, kar je precej neprijetna in klavrna smrt.”
    – Dr. Bill Runciman, profesor anestezije in intenzivne nege, Univerza v Adelaidi

    “Ribe niso zgolj roboti z refleksi, temveč živali, sposobne občutenja bolečine in strahu, njihovo vedenje je pogojeno z izkušnjami, pričakovanji in motivacijo na način, primerljiv z višje razvitimi živalmi, vključno s človekom.”
    – Dr. R. Buwalda, Inštitut za primerjalno psihologijo, Utrecht

    “Četudi ribe ne kričijo (tako, da bi jih slišali ljudje), ko so v bolečinah in v stiski, je njihovo vedenje, kadar se ulovijo na trnek ali v mrežo, zadosten dokaz, da trpijo. Borijo se, poskušajo pobegniti in s tem dokazujejo voljo do preživetja.”
    – Dr. Michael Fox, D.V.M., PhD

    “Znanstvena literatura je jasna. Bolečinski sistem pri ribah je anatomsko, fiziološko in biološko praktično enak tistemu pri ptičih in sesalcih.”
    – Dr. Donald Broom, znanstveni svetovalec britanske vlade

    * Nekatere ribe, na primer tiste iz družine haemulidae, lahko tvorijo zvoke.
    ** Mnogo ljudi v svojo prehrano vključuje ribe, ker zmotno menijo, da jim to zagotavlja hranilne snovi, ki niso na voljo drugje, na primer omega-3 maščobna kislina DHA. V resnici lahko potrebam po vseh hranilih enostavno in bolj zdravo zadostimo brez uživanja rib ali katerih koli drugih živali ali njihovih proizvodov. Esencialnih maščobnih kislin je na pretek v sadju, zelenjavi, oreških in semenih (še posebej lanenih semenih) in če želite “zdrave beljakovine”, jih ni potrebno iskati izven oddelka z zelenjavo.
    Avtorica prispevka (v angleškem originalu: What is pain to a fish?) je Alisa Rutherford-Fortunati.

    Odgovori
  • avatar
    24/04/2019 pri 9:24
    Permalink

    ziva riba DA za lov roparic ce je dovoljen ribolov po celotni evpropi in sirse .DA DA DA

    Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja